Nič neprijaznega, mrkega, togega, tujega ni na njem. Ljubezen do bližnjega in bratovska pomoč, lastnosti, ki ju kaj radi občutimo kot nadležno dolžnost, sta pri svetemu Miklavžu nekaj tako samo po sebi razumljivega, da ganeta še tako trdo srce in ga pridobita za dobro. Svetnik je škof, ki se mu ne zapirajo nobena vrata.
Škof kljub temu, da nam niso ohranjena zanesljiva poročila o tem in so nam ohranjena le po legendi; svetnik, ki je v vsej zahodni in vzhodni Cerkvi od II. stoletja dalje v časteh kot velik priprošnjik in čudodelnik, svetnik, ki prihaja iz teme zimske noči v svetlobo preprostih kmečkih izb in v razkošne sobe mestnih hiš in spet izgine v temi noči.
Tako se je pojavil tudi v zgodovini. Njegovo ime se za kratek čas posveti v četrtem stoletju in spet ugasne, ne da bi ga učeni spisi omenjali. V vojnah in barbarskih vpadih so propadale listine, izročilo pa je ohranjala živa pripoved legende, tako tudi o svetemu Nikolaju, našem Miklavžu.
